Ko telo reče dovolj, je čas, da odložiš bremena, ki niso tvoja

Kot podjetnik/ca si se verjetno že srečala – ali pa se vedno znova znajdeš – v situaciji, ko si preobremenjena.

Po preobremenjenosti hitro pridejo izčrpanost, utrujenost in trenutek, ko tvoja podjetniška energija kar izgine.

Začneš odlašati, izgubiš jasnost, katere so tvoje prioritete. Tudi ko se lotiš opravil, v tem ne vidiš več smisla, kar te še dodatno izčrpava.

Počutiš se ujeta – kot da te nekaj nevidnega vleče nazaj, določeni vzorci pa se nenehno ponavljajo.

Ob vsem tem se pojavijo še žalost, jeza in strah, telo pa postane težko, kot da nosiš ogromno breme na ramenih.

Zelo hitro ti postane jasno, da si izpraznjena in da na tak način ne boš mogel/la več dolgo delovati.

Ko za trenutek obstaneš in si prisluhneš, se pojavi občutek, kot da moraš nekaj odložiti — neko breme, ki ga ne moreš definirati ali opisati, ampak ga preprosto samo čutiš.

In morda prvič pomisliš, da ne nosiš samo svojih bremen, ampak tudi bremena nekoga drugega.

Otroštvo … delovanje staršev … prepričanja …

In takrat se pojavi vprašanje: kaj bi bilo sploh treba spremeniti?

Enostavno ne najdeš odgovora in se še naprej vrtiš v krogu.

Pridejo dnevi, ko je nekoliko bolje in si že misliš:

»Super, uspelo se mi je nekako prebiti skozi to vrtenje na enem mestu.«

Vendar zelo hitro ponovno začneš živeti isto zgodbo kot prej.

Neštetokrat sem se soočila s temi občutki in doživljanjem. Tolikokrat, da bi najraje kar obupala — in takrat je postalo še težje.

Misli so me neprestano opominjale, kaj vse je še treba storiti, kaj je bilo tisto, kar sem naredila narobe, zakaj spet ne zmorem več, zakaj se mi to dogaja, kaj je tisto, kar me zadržuje, da ne morem iz tega stanja.

To se je ponavljalo iz dneva v dan, iz meseca v mesec in iz leta v leto.

Po vsem tem času sem resnično ugotovila, da sem vsak dan samo še bolj utrujena, izgubljena in brez stika s sabo.

Samo delovala sem, ne da bi se znala ustaviti, si resnično prisluhniti in začutiti, kaj je v resnici v ozadju tega, da sem takšna, kot sem.

Izgubila sem stik sama s sabo.

Kot marsikdo v podobni situaciji sem navzven delovala močno, nasmejano in produktivno. Podjetje je navzven delovalo, jaz pa sem bila vsak dan bolj utrujena, izčrpana in prazna.

Sleherni dan sem se poskušala »naravnati« tako, da sem bila vsaj na zunaj OK. Da ljudje, s katerimi sem delala, niso opazili moje notranje stiske.

Ampak telo vedno pokaže tisto pravo resnico.

Težko je to prikriti in prav to prikrivanje me je še bolj utrujalo in izčrpavalo, ker nisem bila to, kar sem v resnici čutila v sebi.

Tako sem vedno bolj začela čutiti nemir v sebi, pritisk, še večjo utrujenost, meglo v glavi in tisti najmočnejši alarm, ko ne zmoreš več opraviti niti najpreprostejših opravil.

Tako je prišel trenutek, ko je telo tako močno pokazalo, da je dovolj, da me je enostavno ustavilo.

Prav slišala sem v sebi tisti močan krik in težo:

»Dovolj je, ustavi se.«

Takrat sem se prvič soočila s tisto topo bolečino po celem telesu, ko enostavno nisem mogla pomisliti na nič drugega kot na to, da je to verjetno zdaj tisto zadnje opozorilo telesa.

Da se moram ustaviti.

In se začeti poslušati.

Takrat sem se začela zavedati, kaj delam sama s sabo, kako trpim in kako dolgo me telo že opozarja, jaz pa sem ga samo ignorirala.

Takrat sem resnično spoznala, kako zelo živim v nasprotju s sabo in kako sem delovala v slabi energiji.

Neštetokrat sem slišala, da utrujenost, ki jo čutim, ni samo fizična, ampak da je moje počutje povezano tudi z energijo, ki jo nosim v sebi in jo oddajam.

Verjetno je zdaj tudi tebi prišlo na misel: »OMG, to ni zame.«

Popolnoma te razumem, ker sem tudi sama dolgo razmišljala enako. Izogibala sem se tematiki o energiji, saj sem imela občutek, da to ni nekaj, kar bi mi bilo blizu.

Ampak vedno znova sem se srečevala s temi vsebinami. Vedno znova so prihajale do mene. In na koncu sem si rekla:

»Poskusim tudi to. Kaj pa imam za izgubiti?«

Tako sem se prepustila in se začela izobraževati tudi na tem področju.

In kaj se je zgodilo?

Takrat mi je postalo najbolj žal, da si tega znanja in teh izkušenj nisem dovolila spoznati že prej.

Moje največje spoznanje je bilo, da utrujenost ni bila samo fizična, ampak tudi energijska.

Najmočnejše je bilo zavedanje, koliko časa sem delovala iz pritiska, strahu, dokazovanja in potrebe po kontroli. Koliko časa sem nosila občutek, da moram vse zdržati, da moram biti močna, da moram imeti vse pod nadzorom in da ne smem pokazati, da ne zmorem več.

Takrat sem se prvič resnično vprašala, kaj je v resnici moje in kaj sem prevzela od drugih.

Začela sem spoznavati povezavo z otroštvom, prepričanji, vzorci staršev in energijo, ki jo pogosto nosimo popolnoma nezavedno.

Začela sem razumeti, da telo ne nosi samo utrujenosti.

Telo nosi tudi potlačene emocije — strah, jezo, žalost, krivdo, sram, gnus in bolečino.

In največje spoznanje je bilo, da nekatera bremena sploh niso bila moja, pa sem jih vseeno nosila, kot da so del mene. Kot da moram živeti z njimi. Kot da je to pač del mojega življenja.

Ampak ni bilo.

In ravno tukaj se je začel moj pravi premik.

Misli so se začele umirjati in iz dneva v dan so postajale bolj pozitivne in mirne.

Telo ni bilo več tako težko. Občutek je bil, kot da bi mi nekdo s hrbta vzel nahrbtnik, z nog pa okove, ki so me tako dolgo držali na enem mestu.

Moj fokus je bil vsak dan bolj jasen, saj sem začela iz svojega notranjega jaza spoznavati, kaj si resnično želim. Kaj je tisto resnično moje, v čemer sem lahko uspešna, in kaj je tisto, zaradi česar mi ne bo težko zjutraj vstati ter se podati v nov dan.

Ne pozabimo pa še na en pomemben premik, ki ga velikokrat pozabimo opaziti.

Ta moja sprememba se je začela odražati tudi v moji družini. Kot da smo se naenkrat vsi umirili. Pogovori po kosilu so bili daljši, bolj mirni in prijetni. Ponovno smo se začeli veseliti skupnih trenutkov, ki jih prej skoraj več ni bilo. Ko pa so bili, je bilo vzdušje vedno napeto.

Prvi korak je bil ta, da sem se ustavila, prisluhnila telesu in si dovolila pogledati globlje.

Tukaj se je začelo moje spoznavanje AER terapije oziroma energijskega dela — kot prostora, kjer se začne sproščanje ujetih emocij, energijskih vzorcev in bremen, ki jih morda nosimo že zelo dolgo.

Če si se v zapisu prepoznala in začutila, da je čas za tvoj premik, te povabim, da spoznaš moj holistični pristop Beyond Strategy.

To je prostor, kjer ne iščemo samo hitrih rešitev na površini, ampak pogledamo globlje — v tvoje občutke, energijo, vzorce, prepričanja in bremena, ki jih morda nosiš že zelo dolgo.

S podporo AER metode, psihodinamskega coachinga in drugih pristopov skupaj ustvariva varen prostor, kjer lahko začneš ponovno slišati sebe, odlagati tisto, kar ni tvoje, in graditi življenje iz več jasnosti, notranjega miru in lahkotnosti.

Ni treba, da vse razumeš takoj.

Dovolj je, da začutiš, da je čas, da si prisluhneš.

Več o pristopu Beyond Strategy si lahko prebereš tukaj: