Ko za svoje rezultate krivimo okoliščine, pogosto spregledamo strah, ki v ozadju vodi naše odločitve. Prav tam pa se največkrat skriva tudi razlog, zakaj ostajamo zataknjeni.

Vsak podjetnik ali podjetnica se na svoji poti prej ali slej znajde na točki, ko se stvari ne odvijajo več tako, kot bi si želel oziroma želela. Posel obstaja, stranke prihajajo, izkušenj je vedno več in navzven je lahko vse videti dobro. V sebi pa čutiš, da nekaj ni več tako, kot je bilo.

Imaš občutek, da stojiš na mestu. Veš, da zmoreš več. Imaš znanje, izkušnje in ideje. Pa vendar se nekaj ne premakne.

Takrat skoraj vedno začnemo iskati razloge okoli sebe. Kriv je trg. Kriva je konkurenca. Krive so gospodarske razmere. Krivi so sodelavci. Krive so stranke. Kriva je država. Krivo je pomanjkanje časa.

In čeprav imajo lahko vse te okoliščine določen vpliv, si redko zastavimo vprašanje: Kaj pa, če največji razlog ni tam zunaj?

Kaj pa, če me v resnici na mestu ne drži trg, konkurenca ali okoliščine, ampak nekaj v meni?

To ni lahko vprašanje, ker od nas zahteva, da za trenutek prenehamo iskati krivca in začnemo iskati vzrok. Prav tam pa se pogosto začne največji preboj.

Ko se zataknemo, običajno že zelo dobro vemo, da trenutni način delovanja ne prinaša več rezultatov, ki si jih želimo. Čutimo, da tako ne želimo več delovati, pa vendar vztrajamo na isti poti.

Zakaj?

Ker je znano pogosto varnejše od neznanega. Ker se bojimo spremembe. Ker ne vemo, kaj nas čaka na drugi strani. Ker nas skrbi, kaj bomo izgubili. Ker razmišljamo, kaj bodo rekli drugi. Ker nas je strah, da bomo sprejeli napačno odločitev.

In tako ostajamo tam, kjer smo. Ne zato, ker ne bi bili sposobni narediti spremembe, ampak zato, ker nam strah vedno znova prišepne: »Še nisi pripravljena. Še ni pravi čas. Počakaj še malo. Najprej potrebuješ več znanja. Najprej moraš biti boljša.«

Bolj ko poslušamo ta glas, močnejši postaja. Počasi začnemo dvomiti vase, v svoje ideje, v svojo vizijo in v svoje odločitve. Odlašamo z naslednjim korakom, hkrati pa vedno bolj verjamemo, da se odgovor skriva nekje zunaj.

Resnica pa je pogosto drugačna.

Največji preboj se ne zgodi takrat, ko najdemo novega krivca. Zgodi se takrat, ko si dovolimo poiskati pravi vzrok.

In zelo pogosto je ta vzrok strah.

Kaj pa, če strah ni tvoj sovražnik, ampak najboljši vodič?

Dolga leta sem verjela, da moram strah premagati. Da bo prišel trenutek, ko bom popolnoma prepričana vase, brez dvomov in brez zadržkov pripravljena narediti naslednji korak.

Danes vem, da sem čakala nekaj, kar verjetno nikoli ne bi prišlo.

Strah ni izginil. Spreminjal pa se je moj odnos do njega.

Danes nanj gledam drugače. Zame je strah postal sporočilo. Pokaže mi, da stojim pred nečim novim, da stopam iz znanega, da rastem in da sem tik pred odločitvijo, ki lahko spremeni smer moje poti.

Če strahu prisluhnemo, nam lahko veliko pove. Če pa mu prepustimo odločanje, začne voditi naše življenje.

Takrat odlašamo. Čakamo na popoln trenutek. Iščemo še eno potrditev, še eno izobraževanje, še eno strategijo in še en razlog, da ne naredimo prvega koraka. Ne zato, ker ne bi bili pripravljeni, ampak zato, ker želimo popolno gotovost.

V podjetništvu pa popolne gotovosti skoraj nikoli ni.

Vedno bo obstajal razlog, zakaj bi lahko še malo počakali. Vedno bo obstajal dvom. Vedno bo obstajal strah.

Vprašanje ni, ali je strah prisoten.

Vprašanje je: Kdo sprejema tvoje odločitve? Ti ali tvoj strah?

Ko strahu prepustiš volan

Predstavljaj si, da sediš v avtomobilu. Na sovoznikovem sedežu sedi strah. Ne govori veliko, občasno pa ti prišepne: »Počakaj še malo. Kaj če ne uspe? Kaj bodo rekli drugi? Kaj če izgubiš vse, kar si gradila?«

Dokler sedi na sovoznikovem sedežu, ni težava. Lahko ga poslušaš. Ni pa mu treba vedno slediti.

Težava nastane takrat, ko mu izročiš volan.

Takrat začne odločati, katere priložnosti boš izkoristila in katere boš izpustila. Takrat začne določati, kako veliko si upaš sanjati. Takrat začne ustvarjati življenje, ki ni več zgrajeno na tvoji viziji, ampak na njegovih omejitvah.

Strah ni tvoj sovražnik.

Problem nastane šele takrat, ko mu prepustiš odločanje.

Tudi sama sem mu za nekaj časa prepustila volan

Vodila sem navzven uspešno podjetje. Znotraj pa sem čutila vedno večjo utrujenost. Vedela sem, da si želim nekaj več. Nekaj drugačnega. Nekaj, kar bo bolj v skladu z mano.

A hkrati me je bilo strah. Strah, kaj bodo rekli drugi. Strah, ali bom zmogla. Strah, ali je pametno zapustiti nekaj, kar je bilo navzven uspešno.

Dolgo sem čakala trenutek, ko bom popolnoma prepričana.

Ta trenutek ni nikoli prišel.

Prišel pa je trenutek, ko sem se odločila.

Odločila sem se, da ne bom več čakala, da strah izgine. Odločila sem se, da bom naredila prvi korak, čeprav je bil še vedno z mano.

Danes sem za to neizmerno hvaležna. Ne zato, ker je bilo lahko, ampak zato, ker sem se skozi to pot naučila nekaj neprecenljivega.

Strah mi ni pokazal, da sem šibka. Pokazal mi je, kje lahko rastem. Pokazal mi je, kje še dvomim vase. In pokazal mi je tudi, koliko moči je v meni, ko se odločim, da mu ne bom več prepustila svojih odločitev.

Danes vem, da se je splačalo vztrajati. Soočiti se s strahom. Ne zato, da bi ga premagala, ampak zato, da mi je pokazal, kje še dvomim vase, kje so moje omejitve in kje je moja največja moč. Šele ko sem ga nehala odrivati in sem ga začela poslušati, sem razumela, da mi ni prišel zapirat poti. Prišel mi je pokazat, kje lahko zrastem.

Vztrajnost ni to, kar si mislimo

Dolgo sem verjela, da je vztrajnost to, da nikoli ne odnehaš. Danes jo razumem drugače.

Vztrajnost ni to, da vztrajaš za vsako ceno. Ni to, da ostajaš v načinu delovanja, ki te že dolgo ne podpira več. Ni to, da vztrajaš v dokazovanju, izčrpavanju ali življenju, ki ni več tvoje.

Prava vztrajnost pomeni, da ostaneš zvesta svoji viziji. Da tudi takrat, ko pridejo dvomi, zavrnitve in strah, ne pozabiš, zakaj si sploh začela. Da ne odnehaš ob prvem neuspehu. Da ne spremeniš smeri ob prvi kritiki. Da ne opustiš svojih ciljev samo zato, ker rezultat ni prišel tako hitro, kot si pričakovala.

Največji preboji se ne zgodijo čez noč. Zgodijo se, ker nekdo kljub dvomom vsak dan znova izbere svojo vizijo.

Ne v strahu.

Ampak v svoji viziji.

Beyond Strategy

Pri delu s podjetniki in podjetnicami vedno znova opažam, da največji preboj ne nastane takrat, ko najdejo novo strategijo. Nastane takrat, ko začnejo drugače gledati nase in zato drugače sprejemati odločitve.

Ko razumejo, kaj jih v resnici drži na mestu. Ko začnejo ločevati med glasom svoje vizije in glasom svojega strahu.

Prav zato je nastal proces Beyond Strategy.

Ne zato, da bi skupaj poiskala še eno strategijo, ampak zato, da skupaj odkrijeva, kaj v ozadju vpliva na tvoje odločitve, tvojo jasnost in tvojo rast.

Ker zataknjenost največkrat ni problem strategije.

Je povabilo, da pogledaš globlje.

Morda danes ni pravo vprašanje

Morda danes ni pravo vprašanje: Ali me je strah?

Morda je pravo vprašanje:

Kdo danes sprejema moje odločitve?

Jaz?

Ali moj strah?

Ko začneš sprejemati odločitve iz svoje vizije in ne iz svojega strahu, se začne spreminjati veliko več kot samo tvoj posel. Začne se spreminjati način, kako živiš, kako vodiš, kako ustvarjaš, kako zaupaš sebi in kako vztrajaš tudi takrat, ko pot ni lahka.

Vse je mogoče.

Ne zato, ker je pot brez strahu.

Ampak zato, ker se lahko naučiš, da strah ne odloča več namesto tebe.

Ne obljubljam ti življenja brez strahu.

Ne obljubljam ti, da nikoli več ne bo dvomov. Ne obljubljam ti, da bo vsaka odločitev lahka.

Lahko pa te podprem pri tem, da začneš sprejemati odločitve iz jasne vizije in ne iz strahu.

Ker verjamem, da se največje spremembe ne začnejo takrat, ko izgine strah.

Začnejo se takrat, ko se odločiš, da ne bo več odločal namesto tebe.

Če čutiš, da si obstala na mestu, čeprav imaš znanje, izkušnje in ideje, te vabim na uvodni pogovor.

Skupaj bova pogledala, kaj te v resnici drži na mestu, kaj se skriva v ozadju tvoje zataknjenosti in kateri je tvoj naslednji korak.

Ne čakam več, da strah izgine.

Odločila sem se, da moje poti ne bo več vodil.

In prav v tej odločitvi se začne vse, kar je mogoče.

Rezerviraj uvodni pogovor.