Za vodje, podjetnike in podjetnice, ki imajo znanje, izkušnje in ideje, pa vseeno čutijo, da jih nekaj zadržuje pred naslednjo ravnjo rasti.

Si v zadnjih mesecih kdaj pomislila:

»Ne vem, kaj je naslednji korak.«

Če si, potem verjetno poznaš občutek, ko se odločitve vlečejo, posel ne napreduje tako, kot bi si želela, ekipa čaka na usmeritve, ti pa v sebi čutiš vedno več pritiska, ker veš, da bi se nekaj moralo premakniti.

In največkrat začneš iskati odgovor tam, kjer je najbolj logično.

V novem planu.
Novem programu.
Novi strategiji.
Novem mentorju.
Novi rešitvi.

In čeprav se trudiš, pravega premika ni.

Prav tukaj se pogosto začne zataknjenost.

Ne govorim o pomanjkanju znanja.
Ne govorim o tem, da ne bi bila sposobna.
Ne govorim o tem, da ne bi imela dovolj izkušenj.

Govorim o trenutku, ko kljub vsemu, kar veš in znaš, ostajaš na istem mestu.

In včasih je zunanja podpora res pomembna.

A pogosto se zgodi, da odgovor ni samo v novem planu.

Je tudi v tem, kar se dogaja v človeku, ki mora ta plan izvesti.

Ko zataknjenost ni več problem strategije

V začetnih fazah razvoja podjetja boljše znanje, boljši sistem ali jasnejši načrt pogosto prinesejo odlične rezultate.

Na določeni točki pa se nekaj spremeni.

Vodja, podjetnik ali podjetnica pride do meje, kjer do naslednje ravni ne pomaga več enako razmišljanje, ki ga je pripeljalo do trenutnega položaja.

Takrat zataknjenost ni več samo problem strategije.

Postane vprašanje odločitev.
Vprašanje odzivov.
Vprašanje vodenja.
Vprašanje odnosov.
In predvsem vprašanje vzorcev, ki v ozadju vplivajo na vse našteto.

Pri delu z vodji vedno znova opažam, da največje ovire pogosto niso poslovni problemi.

Velikokrat se skrivajo v notranjih vzorcih, ki vplivajo na to, kako sprejemamo odločitve, kako vodimo ljudi, kako komuniciramo in kako reagiramo pod pritiskom.

Zato se zgodi, da ima nekdo odlično strategijo, pa je ne izvede.

Da pozna naslednji korak, pa ga ne naredi.

Da ima sposobno ekipo, pa vseeno ne pride do rezultatov, ki si jih želi.

Ne zato, ker ne zna.

Ampak zato, ker ga nekaj drži na mestu.

Zakaj samo razumevanje ni dovolj

Dr. Joe Dispenza pogosto govori o tem, kako velik del našega vedenja poteka avtomatsko.

In če to prenesemo v podjetništvo, lahko hitro vidimo, zakaj samo razumsko razumevanje ni vedno dovolj.

V ozadju delujejo vzorci, prepričanja in čustveni odzivi, ki jih morda ne vidiš, pa vseeno vplivajo na tvoj naslednji korak.

Lahko prebereš še eno knjigo.
Lahko poslušaš še en podcast.
Lahko izdelaš še en poslovni načrt.

Pa vendar ostaneš na istem mestu.

Ne zato, ker ne bi imela odgovorov.

Ampak zato, ker odgovore morda iščeš na napačnem mestu.

Če želimo razumeti vzroke zataknjenosti, moramo pogledati širše.

V miselne vzorce.
V čustvene odzive.
V način, kako telo reagira v določenih situacijah.
V trenutek, ko bi morala narediti korak, pa se v tebi nekaj ustavi.

Prav tam se največkrat skriva razlog, zakaj kljub znanju ne naredimo koraka naprej.

Spomnim se podjetnice, ki je zelo dobro vedela, da ne more več tako nadaljevati.

Navzven je delovala izjemno odgovorna, predana in sposobna. Bila je tista, ki je v službo prišla prva. Pogosto vsaj eno uro prej, preden je prišel prvi zaposleni.

Želela je imeti mir, da vse pregleda, pripravi, preveri in že vnaprej ujame vse, kar bi lahko šlo narobe.

Čez dan je imela občutek, da mora imeti vedno vse odgovore takoj. Če se je pojavil problem, ga je morala rešiti. Če je bilo treba poprijeti za delo, je poprijela.

Tudi za tisto, kar bi lahko naredil kdo drug.

V sebi je nosila prepričanje:

»Samo jaz bom to naredila dovolj dobro.«
»Če ne bom jaz, ne bo prav.«
»Če ne odreagiram takoj, bo nekaj narobe.«

In tako je gasila.

Nalogo za nalogo.
Problem za problemom.
Odločitev za odločitvijo.

Ostajala je dlje v službi, pogosto še dolgo po tem, ko so drugi že odšli domov.

Del nje je ob tem čutil celo občutek koristnosti.

Da zmore.
Da je pomembna.
Da jo potrebujejo.
Da brez nje ne gre.

A cena tega je bila vedno višja.

Doma jo je čakala družina, ona pa se ji je vedno znova odpovedovala. Ne zato, ker ji družina ne bi bila pomembna, ampak ker je v sebi nosila občutek, da mora najprej poskrbeti za vse v podjetju.

Še za en mail.
Še za en klic.
Še za eno težavo.
Še za eno stvar, ki jo bo »samo ona hitro uredila«.

Na ravni razuma je vedela, da potrebuje drugačne meje.

Vedela je, da ne more več prevzemati vsake naloge.
Vedela je, da mora ekipi bolj zaupati.
Vedela je, da ne more biti ves čas prva, zadnja in vedno na voljo.

A vsakič, ko bi morala narediti konkreten korak, se je v njej nekaj ustavilo.

Pojavil se je nemir.

Kaj pa, če ne bo narejeno prav?
Kaj pa, če izgubim kontrolo?
Kaj pa, če se pokaže, da nisem več tako potrebna?

In potem je naredila to, kar je poznala.

Prišla je prej.
Ostala je dlje.
Prevzela je nalogo nase.
Pogasila je problem.

Navzven je izgledalo, kot da rešuje situacijo.

V resnici pa je znova potrdila isti vzorec, ki jo je že dolgo izčrpaval.

To je trenutek, kjer samo znanje ni dovolj.

Ker ona je vedela, kaj bi morala narediti.

A dokler ni razumela, kaj se v njej zgodi tik pred tem, ko bi morala spustiti kontrolo, zaupati ekipi ali postaviti mejo, se je vedno znova vračala v star način delovanja.

Kaj se začne spreminjati, ko razumeš svoj vzorec

Ko človek začne prepoznavati vzorce, ki vplivajo na njegove odločitve, se začnejo spreminjati tudi rezultati.

Ne zato, ker bi čez noč postal druga oseba.

In ne zato, ker bi dobil samo novo strategijo.

Ampak zato, ker začne drugače razumeti sebe.

Začne videti, kdaj deluje iz strahu.
Kdaj iz potrebe po kontroli.
Kdaj iz dokazovanja.
Kdaj iz občutka, da mora vse narediti sama.
Kdaj iz prepričanja, da je vreden oziroma vredna samo takrat, ko zmore.

In ko to začne videti, dobi možnost izbire.

Ne reagira več samo avtomatsko.

Lahko se ustavi.
Lahko drugače odgovori.
Lahko postavi mejo.
Lahko zaupa ekipi.
Lahko ne prevzame vsake naloge nase.
Lahko si dovoli vprašati: »Je to res moja odgovornost?«

To so na prvi pogled majhni premiki.

A prav ti premiki začnejo spreminjati način vodenja.

Drugače razmišljaš.
Drugače komuniciraš.
Drugače vodiš.
Drugače reagiraš.
Drugače sprejemaš odločitve.

Pri svojem delu ne iščem hitrih rešitev in univerzalnih formul.

Zanima me predvsem eno vprašanje:

Kaj v resnici ustvarja trenutno situacijo?

Kaj človeka drži na mestu?

Kaj povzroča, da se določeni izzivi ponavljajo znova in znova?

Ko najdemo odgovor na ta vprašanja, se začne ustvarjati prostor za nove odločitve, novo smer in nove rezultate.

Ne zato, ker bi nekdo moral začeti znova.

Ampak zato, ker začne videti tisto, česar prej ni mogel videti.

Morda je zdaj pravi čas

Morda je zdaj pravi čas, da ne dodaš še več odgovornosti na svoja ramena.

Morda ni čas za še en pritisk, še en dokaz, da zmoreš, ali še en poskus, da vse rešiš sama.

Morda je čas, da pogledaš, kaj se v resnici dogaja pod površjem.

Kje še vedno nosiš prepričanje, da moraš imeti vse odgovore?
Kje se počutiš vrednega oziroma vredno šele takrat, ko si koristen oziroma koristna?
Kje prevzemaš naloge, ker drugim ne zaupaš dovolj?
Kje ostajaš dlje v službi, čeprav te doma čakajo ljudje, ki jih imaš rada?
Kje govoriš, da nimaš izbire, v resnici pa te vodi star vzorec?

To niso lahka vprašanja.

So pa pogosto zelo pomembna.

Ker popolne gotovosti ni.

Vedno pa obstaja naslednji korak.

In če ga trenutno ne zmoreš narediti sama, ni nič narobe, če poiščeš podporo.

Včasih potrebujemo nekoga, ki nam pomaga videti širšo sliko.

Nekoga, ki nam na križišču pomaga poiskati pravo smer.

Nekoga, ki nam pomaga prepoznati največje ovire na poti.

Nekoga, ki nas opomni na potenciale, ki jih sami v tem trenutku še ne vidimo.

A korake še vedno naredimo sami.

Odločitve še vedno sprejmemo sami.

In prav v tem je največja moč.

Beyond Strategy

Beyond Strategy je nastal iz spoznanja, da strategija sama po sebi pogosto ni dovolj.

Lahko imaš dober poslovni načrt.
Lahko imaš znanje.
Lahko imaš izkušnje.
Lahko imaš ideje.
Lahko celo zelo dobro veš, kaj bi morala narediti.

Pa vseeno ostajaš na mestu.

Ne zato, ker s tabo nekaj ni v redu.

Ampak zato, ker se pravi razlog zataknjenosti pogosto skriva globlje.

V načinu, kako sprejemaš odločitve.
V strahu, ki se pojavi tik pred naslednjim korakom.
V potrebi po kontroli.
V dvomu vase.
V notranjem pritisku, da moraš vse narediti prav.
V vzorcih, ki jih morda sploh ne opaziš, pa vseeno vodijo tvoje odzive, odnose in rezultate.

Zato Beyond Strategy ne pomeni, da strategija ni pomembna.

Pomeni, da pogledamo onkraj nje.

Pogledamo, kaj se dogaja v človeku, ki mora to strategijo živeti, izvesti in voditi skozi vsakodnevne odločitve.

Ko začneš razumeti, kaj v resnici vodi tvoje odločitve, se pogosto začne spreminjati tudi vse drugo.

Vrne se jasnost.
Vrne se fokus.
Odločitve postanejo bolj mirne.
Vodenje postane bolj usklajeno.
Naslednji koraki niso več posledica pritiska, ampak notranje jasnosti.

Takrat se premik ne zgodi zato, ker si dodala še en nov plan.

Zgodi se zato, ker začneš drugače razumeti sebe, svoje odzive in način, kako vodiš svoj posel.

Če si se med branjem prepoznala v teh izzivih, si morda zastavljaš napačno vprašanje.

Morda vprašanje ni več samo:

»Kaj moram narediti?«

Morda je čas za vprašanje:

»Kaj v meni ustvarja to, da kljub vsemu, kar vem, še vedno ostajam na mestu?«

Prav tam se običajno začnejo največje spremembe.

Ne v novem pritisku.
Ne v še enem popolnem planu.
Ne v dokazovanju, da zmoreš sama.

Ampak v trenutku, ko začneš razumeti, kaj te v resnici drži nazaj.

Morda ne potrebuješ nove strategije.

Morda najprej potrebuješ jasnost.

Če čutiš, da bi bilo dobro pogledati, kaj v resnici stoji za tvojo zataknjenostjo, si lahko rezerviraš uvodni pogovor.

Skupaj lahko raziščeva, kaj ustvarja tvojo trenutno situacijo, kateri vzorci se ponavljajo in kateri naslednji korak bi te resnično podprl.

Ker se največji premiki pogosto ne začnejo z novim planom.

Začnejo se z novim razumevanjem.

Če začutiš, da je to pravi trenutek, si lahko rezerviraš uvodni pogovor: