Sta to vprašanji, ki si si ju tudi ti že postavila? Pri meni sta bili ti vprašanji zelo pogosti, vendar sem ju velikokrat enostavno spregledala in ignorirala. Morda sta se mi zdeli »preenostavni« in sem verjela, da mi resnično ne bosta dali odgovora, ki ga iščem. Nisem si dovolila niti, da bi se ustavila, umirila in si resnično iskreno odgovorila. Prisluhnila sebi in sprejela svoj, samo moj glas, ki mi prinaša odgovore na vsa moja vprašanja.

Velikokrat imamo občutek, da za odgovor potrebujemo nekaj več, nekaj velikega. Sama sem iskala metode in tehnike, ki so obljubljale kvantne preboje, da bom že »jutri« po njih lahko delovala drugače, da bodo odgovori prišli kar sami od sebe in da bo transformacija prinesena kar na pladnju.

A če si resnično želimo spremembe, moramo sprejeti dejstvo, da ta zahteva čas. Če imamo na primer danes 20 kg preveč in jih želimo – oziroma smo jih pripravljeni – izgubiti, je potreben proces. Potrebno je oblikovati misli in prepričanja o tem, kaj si zares želimo, ter kakšna bo naša pot do tja, hkrati pa sprejeti, da se to ne bo zgodilo čez noč. Tako za telo kot za naš notranji svet bi bila prehitra sprememba namreč popolno porušenje našega ravnovesja.

Ampak vedno sem bila razočarana. Le za kratek čas sem se počutila nekoliko bolje. To je trajalo kakšen dan ali dva, potem pa sem bila ponovno v isti zgodbi. Zataknjena in nisem vedela, kako naprej iz te cone, kjer sem. Saj se nisem premaknila.

Prišli so občutki razočaranja, jeze skupaj s tistimi neprijetnimi telesnimi občutki: slabost v želodcu, potenje, nemirne roke, megla v glavi in neprestano razmišljanje, ki je bilo v večini negativno. Takrat se ne moreš niti zbrati ali najti rešitve, kako mirno najti svoj fokus in jasnost.

V podjetju kot direktorico in lastnico podjetja so me potrebovali tudi zaposleni, potrebno je bilo delati z dobavitelji in seveda kupci. Jaz pa sem bila brez energije, motivacije in pravega fokusa. To so seveda čutili vsi okrog mene, kakor tudi moja družina, ki je to opazila še bolj, saj cel dan nisem mogla skrivati in prikrivati svoje čustvene nestabilnosti.

Ko sem prišla do točke, ko sem si rekla, da sem zdaj res že vse naredila, da sem preveč utrujena in si priznala da ne zmorem več, sem pomislila: kaj, ko bi začela čisto na začetku, pri sebi, ampak čisto enostavno, preprosto, brez dodatnih pritiskov, da moram nekaj na silo doseči iz danes na jutri. Dovolila sem si, da grem resnično v proces, za katerega sem si vzela daljše časovno obdobje, in si rekla, da si dovolim iti v proces, kjer ne bo datuma, kdaj mora biti “konec”.

Nekaj dni sem si vzela, da sem razmilsila kako bi se lotila tega mojega Self Coachinga iin našla svoj notranji kompas. Na začetku sem si rekla, da je dovolj že to, da znam biti vsaj nekaj minut sama s sabo, pa če tudi samo nekaj minut – pa naj bo to samo tri minute. Brez telefona, brez računalnika, ljudi okrog mene,… ampak preprosto samo jaz. Samo da se usedem v prostor kjer mi je prijetno in da me ne bo nihče motil da samo sedim ali ležim in da imam mir in tišino v svoji glavi in telesu. Preprosto samo jaz in moj vdih in izdih.

Prva misel, ki je bila je bila, kako bo to enostavno se vsest, za trenutek zapreti oči in biti samo s sabo, brez misli in preprosto samo biti v stiku s sabo. Ja to je to, to bo spet zagotovo nekaj, kar je enostavno oziroma preenostavno in ne bo dalo rezultatov. Hitro se je pokazalo, da je to kar izziv. Najprej se je pojavila misel, kdaj bom to sploh počela, da slučajno ne bom česa zamudila in da ne bom imela slabe vesti, da zaradi časa zase ne bo nekaj narejeno, ter vprašanje, kaj bodo drugi rekli, če me vidijo, da sedim in si namenjam čas samo zase.

Vendar sem vztrajala pri svoji odločitvi. Ta čas sem našla zjutraj, ko so še vsi spali. Na začetku čisto preprosto, samo v spalnici, brez kompliciranja – preprosto sem se usedla na posteljo, si dala vzglavnik za hrbet, se naslonila, da mi je bilo udobno, zaprla oči in poskušala, da misli niso švigale. V kolikor, so misli hotele imeti žur z mano sem jih nežno odslovila odslovila in si rekla, da je zdaj čas samo zame, da se bom pozneje ukvarjala z vami, mislimi in naredila nekaj globokih vdihov in izdihov.

Sprva je bil to velik podvig, resnično sem kar nekajkrat pomislila, da bi odnehala, ker je bilo enostavno najtežje umiriti misli. Nenehno so prihajale misli, ki so bile povezane z izzivi v podjetju ali mojem osebnem življenju.

Z vajo je bilo vsak dan lažje in vedno bolj sem se veselila vsakega jutra, saj mi je dalo tisto jutranjo umirjenost in dober občutek, da sem naredila nekaj zase – in to celo najprej. Postavila sem se na prvo mesto in si tako nadala vrednost. 

Po preteku nekaj časa sem bila pripravljena na naslednji korak, in to je bilo pisanje. Pisanje brez razmišljanja, brez cenzure, brez olepševanja ali potrebe, da mora biti pisava lepa. Preprosto sem vzela zvezek in se prepustila roki, da je pisala.

Takrat sem spoznala, kako premalokrat ali pa sploh nikoli se ne vprašamo: kdo sploh sem. Kako naj najdem fokus, pridem do cilja, ko pa sploh ne vem, kdo sem in kdo želim postati. Šele takrat, ko imamo odgovor na ti vprašanji, najdemo svoj fokus in zares izvemo, kaj sploh hočem od tega življenja.

Tako sem prišla do velikega spoznanja, da takrat, ko se naučimo imeti stik s sabo, spoznamo, na kateri točki smo, kam si želimo priti, kakšna je naša vizija in seveda kakšna bo naša življenjska pot. Vse, kar je preprosto, nam da največ – manj ko kompliciramo, bolj prihajamo do odgovorov, ki so že v nas, samo dovoliti si moramo. 

Tako spreminjamo svojo energijo — energijo, ki nam daje fokus, moč in zadovoljstvo. S tem ustvarjamo spremembe, ki nas korak za korakom približujejo našemu cilju.

Veliko časa je minilo – dolga leta sem iskala vaje, tehnike in metode, ki bi mi dale odgovore.

Zato sem ustvarila voden proces Moj miselni kompas, kjer te tri mesece podprem z dnevnikom, v katerem najdeš vprašanja, ki ti pomagajo, da najprej najdeš sebe in se resnično spoznaš. Na tej poti nato ustvariš svojo vizijo, svoj fokus ter odkriješ svojo srečo in poslanstvo ter si odgovoriš na vprašanji: kdo sploh sem in kaj zares hočem od tega življenja?

Proces vključuje tudi avdio vsebine ter eno uro svetovanja, kjer prejmeš podporo, če se na tej poti kje zatakneš.

Vse je mogoče. Samo ne vse hkrati. In ne brez tebe.