Od megle do jasne vizije. Od zataknjenosti do preboja.

Večina podjetnikov začne svojo pot z jasno vizijo. Želijo ustvariti nekaj svojega, graditi uspešno podjetje, ustvarjati vrednost in živeti življenje, ki jim omogoča več svobode, več izbire in več izpolnjenosti.

Na začetku je energije običajno dovolj. Idej ne manjka. Prisotna sta motivacija in pripravljenost na trdo delo. Prav zaradi tega številni podjetniki in vodje dosežejo rezultate, o katerih so nekoč samo sanjali.

Potem pa pride obdobje, o katerem se govori bistveno manj.

Posel raste. Odgovornosti se povečujejo. Tempo postaja hitrejši. Navzven je vse videti v redu, v ozadju pa se začne pojavljati občutek, ki ga marsikdo težko opiše. Ne gre za pomanjkanje znanja. Ne gre za to, da ne bi vedel, kaj delaš. Gre za občutek megle.

Želiš si več, vendar nisi več popolnoma prepričan, kaj je naslednji korak. Odločitve se vlečejo dlje kot nekoč. Fokus ni več tako jasen. Posel še vedno deluje, a občutek lahkotnosti in navdušenja počasi zamenjujeta pritisk in utrujenost.

Prav tukaj se pogosto začne zataknjenost.

Ko rast podjetja prehiti osebno rast

Ena največjih zmot v podjetništvu je prepričanje, da bomo do naslednje ravni prišli zgolj z več dela, več discipline ali boljšo strategijo.

V začetnih fazah poslovanja to pogosto drži. Znanje, jasen načrt in dobra izvedba lahko prinesejo izjemne rezultate. Na določeni točki pa se pravila igre spremenijo.

Podjetje ne raste več samo zaradi strategije.

Raste ali obstane predvsem zaradi osebe, ki ga vodi.

Zato verjamem, da se rast podjetja vedno začne z rastjo osebe, ki stoji za njim.

Ko podjetnik ali podjetnica izgubi stik s svojo vizijo, se to pokaže tudi v podjetju. Ko postane neodločena, se neodločnost začne kazati v ekipi. Ko deluje iz pritiska, začne pritisk vplivati na odnose, komunikacijo in poslovne rezultate.

Zataknjenost zato največkrat ni problem strategije.

Je znak, da odgovor ni v naslednjem planu, programu ali poslovnem modelu, ampak v tem, kar se dogaja v človeku, ki podjetje vodi.

Spomnim se podjetnice, ki je sedela nasproti mene in mi rekla:

“Vem, da znam. Vem, da imam izkušnje. Vem, da sem že ogromno ustvarila. Ampak trenutno se počutim, kot da ne znam več jasno voditi naprej.”

Navzven je njen posel deloval stabilno. Imela je rezultate, ekipo, znanje in za sabo leta izkušenj.

A ko je začela govoriti, se je zelo hitro začutilo, da problem ni v tem, da ne bi znala.

Problem je bil v tem, da je bila utrujena od tega, da mora ves čas vse držati sama.

Povedala je, da ima v glavi meglo. Da se težko odloča. Da se zjutraj zbudi z občutkom pritiska, še preden se dan sploh začne. Da jo stvari, ki jih je nekoč vodila z energijo, zdaj izčrpavajo.

In najbolj močno se me je dotaknilo, ko je rekla:

“Najhuje je, ker navzven vsi mislijo, da imam vse pod kontrolo.”

Tukaj se pogosto začne resnični pogovor.

Ne pri strategiji.
Ne pri novem planu.
Ne pri tem, kaj bi še morala narediti.

Ampak pri tem, kaj se dogaja v človeku, ki mora vsak dan voditi, odločati, držati smer in hkrati ostajati v stiku s sabo.

Pri njej se je pokazalo, da podjetje ne potrebuje najprej nove strategije. Potrebovalo je, da se ona ponovno ustavi, sliši sebe in prepozna, kakšna vodja želi biti v naslednji fazi.

Ker ko vodja izgubi stik s sabo, se to prej ali slej začne čutiti tudi v podjetju.

V načinu odločanja.
V komunikaciji z ekipo.
V odnosih.
V energiji sestankov.
V tem, koliko stvari ostaja odprtih.
In v občutku, da se vse bolj vrti okoli gašenja, namesto okoli jasne smeri.

Zato v takšnih trenutkih ni dovolj vprašanje:

“Katero strategijo potrebujem?”

Veliko bolj iskreno vprašanje je:

“Kaj se dogaja v meni, da ne morem več voditi z jasnostjo, mirom in zaupanjem?”

Kaj hočem, kam grem in kako pridem do tja?

Ko delam z vodji in podjetniki, pogosto ugotovimo, da težava ni v tem, da nimajo ciljev.

Težava je v tem, da njihova vizija ni več dovolj jasna.

Veliko ljudi ve, česa si ne želi več.

Manj pa jih zna jasno odgovoriti na vprašanja:

Kaj si v resnici želim ustvariti?

Kam želim peljati svoje podjetje?

Kakšno življenje želim živeti ob tem?

In kako pridem do tja, ne da bi pri tem izgubil sebe?

Ko teh odgovorov ni, se začne pojavljati megla. V megli pa je težko sprejemati kakovostne odločitve, voditi ljudi in graditi podjetje, ki podpira tudi tvoje življenje.

Vizija brez akcije ostane želja.

Akcija brez vizije ustvarja kaos.

Preboj se zgodi takrat, ko se jasna vizija sreča z jasnimi koraki.

Kaj te v resnici drži nazaj?

Tu.

Ko se znajdemo v obdobju zataknjenosti, največkrat začnemo iskati odgovor zunaj sebe.

Nov program.
Novega mentorja.
Novo strategijo.
Novo rešitev.
Nov poslovni model.

In včasih nam nekaj od tega res lahko pomaga.

A pogosto rešitev ni tam, kjer jo najprej iščemo.

Dr. Joe Dispenza pogosto govori o tem, da velik del naših odzivov in vedenja poteka avtomatsko. To pomeni, da številne odločitve sprejemamo skozi vzorce, prepričanja in čustvene odzive, ki jih sploh ne opazimo, pa vseeno vplivajo na smer našega življenja in podjetja.

Zato zgolj več znanja pogosto ni dovolj.

Veliko podjetnikov in podjetnic zelo dobro ve, kaj bi bilo treba narediti.

Vedo, kateri pogovor že predolgo odlašajo.
Vedo, katera odločitev jih čaka.
Vedo, kateri projekt jim jemlje energijo.
Vedo, kje v sebi že dolgo čutijo, da nekaj ni več pravo.
Vedo tudi, kateremu koraku se izogibajo, čeprav se jim ves čas vrača v misli.

In ravno zato zataknjenost včasih tako boli.

Ker globoko v sebi ne gre vedno za to, da ne veš.

Gre za to, da veš, pa se ne moreš premakniti.

Včasih pa je ob vsem tem prisotna še utrujenost.

Tista tiha, globoka utrujenost, ko ne pomaga več še en seznam nalog. Ko ne pomaga še ena analiza. Ko tudi najboljša strategija ne pride do tebe, ker je v tebi preveč pritiska, preveč odgovornosti in premalo prostora, da bi sploh lahko jasno slišala sebe.

In morda takrat prvi korak ni nova odločitev.

Morda je prvi korak počitek.

Ne beg.
Ne odmik od odgovornosti.
Ne izgovor.

Ampak resničen počitek, ki tvojemu telesu in mislim dovoli, da se vsaj za trenutek umirijo.

Ker v izčrpanosti pogosto ne vidimo jasne poti.

Vidimo samo še težo.
Obveznosti.
Strah.
Pritisk.
In občutek, da moramo nekaj rešiti takoj.

Morda si lahko tukaj vzameš trenutek zase.

Ne za analizo.
Ne za obsojanje.
Ne zato, da si napišeš še en seznam nalog.

Samo za iskren pogled vase.

Kje v svojem poslu že dolgo čutiš: “Tukaj nekaj ni več v redu”?

Katera odločitev se ti vrača v misli, pa jo vedno znova odložiš?

Ob kateri temi v telesu začutiš nemir, težo, stiskanje ali odpor?

Kje govoriš sebi: “Saj bom,” v resnici pa veš, da se že dolgo izogibaš?

In mogoče še eno zelo pomembno vprašanje:

Ali sem res zataknjena, ker ne vem, kaj narediti — ali sem tako utrujena, da ne zmorem več jasno videti?

Če bi si za trenutek dovolila biti popolnoma iskrena — brez dokazovanja, brez razlage drugim, brez potrebe, da takoj najdeš rešitev — kaj bi si morala priznati?

Morda odgovor ne pride takoj.

Morda najprej pride samo tišina.

Morda malo nelagodja.

Morda občutek v telesu, ki ga že dolgo preslišiš.

A pogosto se ravno tam začne pravi premik.

Ne pri naslednjem planu.

Ne pri še eni strategiji.

Ne pri tem, da se še bolj potrudiš.

Ampak pri trenutku, ko si končno priznaš:

“To je tisto, kar me v resnici drži nazaj.”

Pravi preboj se zgodi šele takrat, ko si upamo pogledati tudi tja, kamor običajno ne gledamo.

Ne samo v poslovni model.
Ne samo v strategijo.
Ne samo v urnik.
Ne samo v seznam nalog.

Ampak vase.

V svoje vzorce.
V svoje odzive.
V svoja prepričanja.
V občutke, ki jih predolgo preslišimo.
V utrujenost, ki jo pogosto prekrijemo z novim delom.

Ker včasih odgovor res ni v tem, kaj moraš še dodati.

Včasih je odgovor v tem, kaj moraš končno videti.

Razlika med rastjo in raztegovanjem

Dolgo sem verjela, da je uspeh povezan predvsem z vztrajnostjo.

Da je treba še malo potrpeti.

Še malo stisniti zobe.

Še malo zdržati.

In ta pristop res deluje. Nekaj časa.

Potem pa pride trenutek, ko ugotoviš, da rast in raztegovanje nista ista stvar.

Rast pomeni, da se razvijaš, napreduješ in ob tem ohranjaš stik s sabo.

Raztegovanje pomeni, da dosegaš rezultate na račun sebe.

Na račun svojega zdravja.

Svojih odnosov.

Svojega notranjega miru.

Svojega časa.

Prav zato danes uspeha ne merim več samo v številkah.

Uspeh zame pomeni ustvarjati rezultate in hkrati ohranjati prostor za življenje.

Za družino.

Za odnose.

Za stvari, ki me napolnijo z energijo.

Za trenutke, ko se lahko ustavim.

Ko preživljam čas z najinima konjema, me vedno znova spomnita na nekaj pomembnega. Da ni treba ves čas hiteti. Da ni treba ves čas dokazovati svoje vrednosti. Da lahko za trenutek samo sem.

In pogosto ravno v teh trenutkih dobim največ jasnosti.

Kaj se zgodi, ko prenehaš delati iz dokazovanja?

Veliko podjetnikov nosi v sebi neizrečeno prepričanje, da morajo svojo vrednost nenehno dokazovati.

Skozi rezultate.

Skozi delo.

Skozi dosežke.

Skozi odgovornost.

A dokazovanje je slab temelj za dolgoročno rast.

Ker nikoli ni dovolj.

Vedno obstaja še en cilj.

Še en projekt.

Še ena stopnica.

Ko pa začneš delovati iz jasne vizije, ne potrebuješ več dokazovanja. Potrebuješ samo pogum, da slediš temu, kar veš, da je prav zate.

Takrat postanejo odločitve lažje.

Fokus bolj jasen.

In podjetništvo bolj izpolnjujoče.

Beyond Strategy

Prav zato v procesu Beyond Strategy ne iščemo samo nove strategije ali še enega načrta, kako narediti več.

Ustavimo se tam, kjer se vse zares začne.

Pri tebi.

Pri tvoji viziji.

Pri tvoji jasnosti.

Pri tvojem načinu odločanja.

Pri vzorcih, ki vplivajo na tvoje delovanje.

Pri zataknjenosti, ki ti morda že dolgo sporoča, da je čas za drugačen pristop.

Ko nehaš iskati rešitve zunaj sebe, začneš videti, kaj se v resnici dogaja v tebi.

In prav tam se začnejo največje spremembe.

Ne zato, ker delaš več.

Ampak zato, ker začneš delovati bolj usklajeno s sabo.

Z več jasnosti.

Z več fokusa.

Z več zaupanja.

In z jasnimi koraki do cilja.

Takrat postane mogoče ustvariti več prihodkov z manj izgube energije.

Takrat postane mogoče graditi podjetje brez izgorelosti.

Takrat postane mogoče ustvariti življenje, ki te podpira.

In takrat ugotoviš, da je resnično mogoče veliko več, kot si si do tega trenutka dovolil verjeti.

Morda ne potrebuješ nove strategije.

Morda potrebuješ jasnost.

Če kljub znanju, izkušnjam in trudu ostajaš na istem mestu, te vabim na uvodni pogovor.

Skupaj bova pogledala, kaj v resnici ustvarja tvojo zataknjenost, kaj te drži nazaj in kaj je tisti naslednji korak, ki ga v tem trenutku morda še ne vidiš.

Ker se največji premiki pogosto ne začnejo z novim planom.

Začnejo se z novim razumevanjem.

Z jasno vizijo.

In z odločitvijo, da ne ostaneš več v megli.

Rezerviraj uvodni pogovor.

Vse je mogoče. Tudi v tvojem poslu. Ko veš, kaj hočeš, kam greš in kako prideš do tja.