Veliko podjetnikov in podjetnic me vpraša:

“Kako hitro lahko pridem iz te zataknjenosti?”
“Koliko srečanj potrebujem, da naredim premik?”
“Kaj lahko naredim v petih srečanjih?”
“Ali bom po dveh ali treh srečanjih že vedela, kaj moram narediti?”

Ta vprašanja popolnoma razumem.

Ko si utrujena, ko imaš meglo v glavi, ko se odločitve vlečejo in ko čutiš, da se že predolgo vrtiš v istem krogu, si seveda želiš hitro rešitev.

Želiš si jasnosti.
Želiš si olajšanja.
Želiš si občutka, da se nekaj premakne.
Želiš si, da bi končno vedela, kaj je tvoj naslednji korak.

In prav je, da si tega želiš.

A kot poslovna mentorica in coachinja na takšna vprašanja težko odgovorim z obljubo.

Ne zato, ker ne bi verjela v premike.

Ravno nasprotno.

Verjamem, da se lahko že v enem pogovoru nekaj odpre.
Verjamem, da lahko en pravi uvid spremeni pogled na celotno situacijo.
Verjamem, da lahko človek zelo hitro začuti olajšanje, ko končno izreče tisto, kar je predolgo nosil v sebi.

Ne verjamem pa v instant transformacije.

Verjamem v pravi proces.

Uvid je lahko hiter. Transformacija se pokaže kasneje.

Hiter premik je možen.

Včasih podjetnik ali podjetnica že po prvem srečanju reče:

“Zdaj prvič razumem, kaj se mi dogaja.”
“Zdaj vidim, zakaj odlašam.”
“Zdaj razumem, zakaj se ne morem odločiti.”
“Zdaj mi je jasno, da ne potrebujem še ene strategije, ampak drugačen odnos do sebe in svojih odločitev.”

To so dragoceni trenutki.

A uvid še ni celotna transformacija.

Je pa začetek. Tisti nujno potreben korak, brez katerega se resnična sprememba težko začne.

Transformacija se pokaže kasneje.

V tem, kako začneš drugače sprejemati odločitve.
Kako postaviš mejo tam, kjer je prej nisi.
Kako ne pobegneš več v novo izobraževanje, ko bi morala narediti naslednji korak.
Kako začneš voditi sebe in svoj posel iz več notranje stabilnosti.

To ne nastane vedno čez noč.

Resnična sprememba se ne zgodi samo v glavi.

Zgodi se v načinu, kako živiš, vodiš, izbiraš, reagiraš in deluješ v realnih situacijah.

Zakaj ne morem obljubiti transformacije v petih srečanjih

Velikokrat me kdo vpraša:

“Kakšen premik bom naredila v petih srečanjih?”

To vprašanje je razumljivo.

A nanj ne morem iskreno odgovoriti z garancijo.

Lahko povem, da lahko v petih srečanjih prideva do veliko jasnosti. Lahko pogledava, kje si trenutno, kaj te zares ustavlja, kateri vzorci se ponavljajo, katere odločitve odlagaš in kateri so tvoji naslednji konkretni koraki.

Lahko se zgodi velik premik.

A ne morem pošteno obljubiti, da bo nekdo v petih srečanjih razrešil nekaj, kar se je gradilo deset, dvajset ali trideset let.

Ker vsak človek pride z drugačno zgodbo.

Spomnim se dveh podjetnic, ki sta prišli z zelo različnima izhodiščema.

Prva je prišla v trenutku, ko je v sebi že dolgo čutila, kaj mora narediti. Ni ji manjkalo znanja, sposobnosti ali idej. Manjkalo ji je nekaj prostora, da lahko to, kar je že nosila v sebi, končno izreče na glas.

Na srečanju se je hitro zgodil aha moment.

Videla je, zakaj odlaša, kaj jo ustavlja in kateri naslednji korak je v resnici že dolgo pred njo.

Po srečanju je začela delati prve konkretne premike.

Druga podjetnica je prišla drugače.

Prišla je utrujena, zmedena, brez jasne vizije. Imela je občutek, da se je v poslu izgubila in da ne ve več, kaj je njena prava smer.

Pri njej ni bilo smiselno takoj iskati velikih odločitev ali hitrih korakov.

Najprej sva morali pogledati, kje sploh je. Kaj jo izčrpava. Kaj je še njeno. Kaj ni več njeno. Česa si želi. Česa se boji. In kaj potrebuje, da se lahko v njej ponovno ustvari občutek jasnosti.

Pri prvi podjetnici je bil premik hiter.

Pri drugi je potreboval več časa.

In nič od tega ni bilo prav ali narobe.

Hiter premik ne pomeni, da je nekdo boljši, bolj pripravljen ali bolj sposoben.

Počasnejši proces ne pomeni, da nekdo ne napreduje.

Pomeni samo, da vsak podjetnik in vsaka podjetnica pride s svojo zgodbo.

Nekdo pride, ko se je proces spremembe v njem že začel.
Nekdo pride, ko je v zataknjenosti že zelo dolgo.
Nekdo hitro pride do aha momenta.
Nekdo ima jasno vizijo, pa ne zaupa naslednjemu koraku.
Nekdo pa mora vizijo najprej ponovno zgraditi.

Zato coaching srečanja niso tekmovanje v hitrosti.

So prostor, kjer pogledava, kaj je v tvojem trenutku resnično potrebno.

Včasih je to jasnost.
Včasih odločitev.
Včasih počitek.
Včasih nova struktura.
Včasih pogovor, ki ga predolgo odlagaš.
Včasih pa najprej samo to, da si dovoliš priznati, da ne zmoreš več vsega držati sama.

Zato na vprašanje, kako hitro lahko pričakuješ premik, ne morem odgovoriti z eno številko.

Lahko pa rečem to:

Premik je lahko hiter.

Včasih se nekaj odpre že v prvem pogovoru.

A resnična sprememba potrebuje prostor, čas in proces, ki spoštuje človeka, njegovo zgodbo in njegovo izhodišče.

Ker cilj ni, da se premakneš čim hitreje.

Cilj je, da se premakneš v pravo smer.

Tudi hiter premik potrebuje nadaljevanje

Včasih podjetnik ali podjetnica po prvem srečanju dobi veliko energije.

Pojavi se jasnost.
Motivacija se dvigne.
Prvi koraki postanejo lažji.
Nekaj, kar je prej dolgo stalo, se začne premikati.

To je čudovit občutek.

A tudi ko se premik zgodi hitro, to še ne pomeni, da je proces končan.

Potem pride realnost vsakdana.

Stari vzorci.
Obveznosti.
Strah.
Dvom.
Utrujenost.
Občutek, da motivacija pada.

In tudi to ni neuspeh.

To je pogosto del procesa.

Prav v nadaljevanju srečanj lahko pogledava, kaj se je zgodilo.

Kje se je energija ustavila.
Kateri vzorec se je ponovno pojavil.
Kaj te je potegnilo nazaj.
Kaj potrebuješ, da ponovno vzpostaviš stik s ciljem, ki si ga postavila.

Ker resnična sprememba ni samo v tem, da nekaj začnemo.

Je tudi v tem, da znamo nadaljevati takrat, ko prvi val motivacije popusti.

Zakaj instant rešitev pogosto ne deluje

Če bi bila zataknjenost samo problem informacij, bi jo že rešili z naslednjo knjigo, tečajem ali izobraževanjem.

A pri podjetnikih in podjetnicah, s katerimi delam, skoraj nikoli ne gre za to, da ne bi imeli dovolj znanja.

Pogosto imajo znanja veliko.

Imajo izkušnje.
Imajo ideje.
Imajo sposobnosti.
Imajo vizijo.
Imajo voljo.

Ampak nekaj se vseeno ne premakne.

In takrat vprašanje ni več:

“Kaj še moram vedeti?”

Vprašanje postane:

“Kaj se v meni zgodi, ko moram narediti naslednji korak?”
“Zakaj odlašam, če vem, kaj bi bilo treba narediti?”
“Česa se bojim izgubiti, če se odločim?”
“Kje ne zaupam sebi?”

Instant rešitev lahko za kratek čas pomiri pritisk.

Dobiš nov plan.
Za nekaj dni se počutiš bolj motivirana.
Imaš občutek, da zdaj veš, kaj moraš narediti.

A če vzrok ni razrešen, se čez čas pogosto znajdeš na isti točki.

Spet odlašaš.
Spet dvomiš vase.
Spet iščeš naslednjo strategijo.

Ne zato, ker nisi sposobna.

Ampak zato, ker je bil simptom za kratek čas utišan, vzrok pa je ostal.

Ni vsaka sprememba prava sprememba

Ko si v zataknjenosti, si pogosto želiš samo eno stvar: da bi se nekaj čim prej spremenilo.

Ampak ni vsaka sprememba prava sprememba.

Včasih lahko iz notranjega pritiska sprejmemo odločitev, ki na prvi pogled izgleda kot premik, v resnici pa ustvari še več megle.

Zamenjamo smer.
Odpremo nov projekt.
Sprejmemo novo odločitev.
Vpišemo se v nov program.
Spremenimo ponudbo.

Ne zato, ker je to resnično usklajeno z nami, ampak zato, ker ne zdržimo več občutka, da stojimo na mestu.

In takrat sprememba ne prinese jasnosti.

Prinese še več razpršenosti.

Zato namen srečanj ni, da na hitro nekaj spremeniš samo zato, da imaš občutek premika.

Namen je, da najprej resnično prepoznaš, kje si tukaj in zdaj.

Kaj se dogaja v tvojem poslu.
Kaj se dogaja v tebi.
Kaj te podpira.
Kaj te izčrpava.
Kaj je še tvoje.
Kaj ni več tvoje.
Kaj si v resnici želiš spremeniti.

Šele potem lahko začneš iskati način, ki je zate najbolj primeren.

Ne najhitrejši.
Ne najbolj glasen.
Ne takšen, ki ga drugi pričakujejo.

Ampak takšen, ki ti prinaša več energije, fokusa, jasnosti in notranje stabilnosti.

To ni počasnost.

To je odgovornost do sebe, svojega posla in svoje energije.

Ko misliš, da imaš samo eno možnost

V praksi sem že neštetokrat doživela, da je podjetnik ali podjetnica prišla na srečanje z zelo močnim prepričanjem, da ima samo eno možno rešitev.

Pogosto je bila ta rešitev zanjo ali zanj najtežja.
Najbolj naporna.
Najbolj boleča.
In hkrati je bila prepričana, da je to edina pot.

“Druge možnosti ni.”
“To moram narediti.”
“Tako pač je.”
“Nimam izbire.”

Ampak ko se pogovor odpre, se pogosto zgodi nekaj zelo zanimivega.

V prostoru, kjer ni pritiska, obsojanja ali pričakovanja, da mora odločitev pasti takoj, se začne odpirati širši pogled.

Ko se človek umiri, začne drugače razmišljati.
Ko ni več ujet v notranji pritisk, začne videti več možnosti.
Ko lahko na glas pove vse, kar se dogaja v njem, se pogosto razrahlja občutek, da obstaja samo ena pot.

In takrat se zgodi tisti trenutek, ki ga zelo dobro poznam.

Najprej pride tišina.

Ne neprijetna tišina.

Ampak sproščena, pomirjena tišina.

Kot da se nekaj v človeku končno usede na svoje mesto.

Potem se pojavi nasmeh.

Tisti iskren nasmeh, ko telo začuti olajšanje, še preden glava najde prave besede.

In potem pogosto pride stavek:

“Pa madonca, kako sem bila lahko tako prepričana, da je to edina rešitev?”
“Kako tega nisem videla prej?”
“Pa saj mi je bilo pred nosom.”

To so trenutki, ko se odpre drugačen pogled.

Druga misel.
Druga možnost.
Drugačna rešitev.

Ne zato, ker bi bila oseba nesposobna.

Ampak zato, ker v pritisku, strahu in notranji napetosti ne moremo videti celotne slike.

Ko pa se človek umiri in ima ob sebi nekoga, ki razume podjetniško pot, ki je tudi sam šel skozi zahtevne trenutke, odločitve, dvome in prelomnice, se začne ustvarjati drugačen prostor.

Prostor, kjer ni treba dokazovati.
Prostor, kjer ni treba imeti takoj odgovora.
Prostor, kjer ni treba igrati, da je vse pod kontrolo.
Prostor, kjer lahko izziv pogledaš z več miru, širine in notranje jasnosti.

To je zame eden najlepših trenutkov v procesu.

Ko podjetnik ali podjetnica ne dobi samo odgovora, ampak dobi nazaj širino.

Ker v zataknjenosti pogosto ne vidimo celotne slike.

Vidimo samo tisto, kar nam dovolijo videti strah, pritisk, utrujenost ali prepričanje, da moramo nekaj rešiti takoj.

In ko se spremeni pogled, se pogosto spremeni tudi odločitev.

Kako veš, da se proces že dogaja?

Veliko podjetnikov in podjetnic pričakuje, da mora biti premik takoj velik, viden in dramatičen.

Ampak resnični premiki so včasih na začetku zelo tihi.

Prepoznaš jih lahko po tem, da začneš jasneje poimenovati, kaj se ti dogaja.

Ne rečeš več samo:

“Ne vem, kaj je narobe.”

Ampak začneš videti:

“Tukaj odlašam.”
“Tukaj delujem iz pritiska.”
“Tukaj iščem potrditev zunaj sebe.”
“Tukaj si ne zaupam.”
“Tukaj delam nekaj, kar me ne podpira več.”

To je premik.

Morda še nimaš vseh odgovorov, ampak vidiš bolj jasno.

Začneš prepoznavati, da tvoji občutki niso ovira, ampak informacija.

Nemir.
Strah.
Jeza.
Žalost.
Napetost v telesu.
Stisnjen prsni koš.
Zadržan dih.
Občutek teže.

To niso ovire.

To so informacije.

Ker pogosto telo že dolgo govori, preden si to dovolimo priznati z besedami.

In ko začneš to slišati, se začne vračati stik s sabo.

Iz tega stika pa pridejo boljše odločitve.

Bolj mirne.
Bolj jasne.
Bolj tvoje.

Kaj pomeni Beyond Strategy

V mojem pristopu Beyond Strategy ne gre za to, da ti dam še eno strategijo, ki jo dodaš na seznam vseh prejšnjih.

Gre za to, da pogledava onkraj strategije.

Najprej pogledava, kje si tukaj in zdaj.

Ne tam, kjer bi morala biti.
Ne tam, kjer drugi pričakujejo, da boš.
Ne tam, kjer se siliš biti.

Ampak tam, kjer resnično si.

Potem pogledava, kaj se ponavlja.

Kateri vzorci.
Katere odločitve.
Kateri občutki.
Kateri odzivi.
Kateri notranji pritiski.

Pogledava, kaj te podpira in kaj te izčrpava.

Kaj je še usklajeno s tabo.
Kaj ni več tvoje.
Kaj si resnično želiš.
Kaj te pri tem ustavlja.
In kateri korak je zate v tem trenutku najbolj smiseln, varen in izvedljiv.

Ker cilj ni, da na srečanju dobiš lep občutek.

Cilj je, da začneš drugače delovati tam, kjer se tvoje življenje in posel zares dogajata.

V odločitvah.
V odnosih.
V fokusu.
V mejah.
V načinu, kako vodiš sebe.
V načinu, kako vodiš svoj posel.

To je zame resnična transformacija.

Ne nekaj, kar samo dobro zveni.

Ampak nekaj, kar začneš živeti.

Morda vprašanje ni: “Kako hitro bo šlo?”

Razumem, da želiš vedeti, koliko časa bo trajalo.

Razumem, da želiš vedeti, kaj se lahko zgodi po treh, petih ali desetih srečanjih.

Razumem tudi, da si želiš gotovosti. Še posebej takrat, ko je v tebi že dovolj nemira, vprašanj in občutka, da predolgo stojiš na mestu.

Ampak morda pravo vprašanje ni samo:

“Kako hitro bo šlo?”

Morda je bolj iskreno vprašanje:

“Ali sem pripravljena zares pogledati, kaj me drži tukaj?”

Ker včasih ne potrebujemo takoj velikega odgovora.

Včasih najprej potrebujemo dovolj miru, da sploh slišimo, kaj se v nas dogaja.

Da prepoznamo, kje smo utrujeni.
Kje nas je strah.
Kje še vedno pritiskamo nase.
Kje iščemo rešitev zunaj sebe, čeprav nekaj v nas že dolgo govori.

In ko to začnemo videti, se pogosto nekaj zmehča.

Ne zato, ker bi bilo vse rešeno.

Ampak zato, ker nismo več popolnoma izgubljeni v megli.

Začnemo razumeti sebe.

In iz tega razumevanja lahko pridejo drugačne odločitve.

Ne verjamem v instant transformacije. Verjamem v resnične premike.

Ne verjamem, da se globoke stvari vedno rešijo v dveh ali treh srečanjih.

Ne verjamem, da lahko nekdo od zunaj kar določi, kdaj bo človek pripravljen na spremembo.

In ne verjamem, da je treba transformacijo siliti, da bi bila vredna.

Verjamem pa v resnične premike.

V tisti trenutek, ko si prvič priznaš nekaj, kar si dolgo potiskala stran.

V pogovor, kjer lahko brez maske poveš, da ne veš več, kako naprej.

V tišino, ki ni prazna, ampak prinese olajšanje.

V nasmeh, ko se ti odpre pogled in si rečeš:

“Pa saj to sem ves čas imela pred sabo.”

Verjamem v premike, ki se mogoče na začetku zdijo majhni, ampak v človeku nekaj spremenijo.

Da ne reagira več takoj iz panike.
Da ne sili več v spremembo samo zato, da bi pobegnila pred neprijetnim občutkom.
Da začne bolj zaupati temu, kar čuti.
Da si dovoli videti več možnosti.
Da lažje loči, kaj ga/jo podpira in kaj samo ustvarja še več megle.

To je zame proces.

Ne popoln.
Ne vedno hiter.
Ne vedno udoben.

Ampak resničen.

In pogosto je ravno to tisto, kar človek potrebuje.

Ne še en pritisk, da mora biti že čez nekaj srečanj drugačna oseba.

Ampak prostor, kjer lahko pride bližje sebi.

Bolj jasno.
Bolj mirno.
Bolj iskreno.

Korak za korakom.

Če se tudi ti prepoznaš v tem, da si želiš hitre rešitve, hkrati pa nekje v sebi čutiš, da gre za nekaj globljega, si najprej dovoli trenutek iskrenosti.

Morda ni treba takoj vedeti vsega.

Morda ni treba takoj spremeniti vsega.

Morda je prvi korak samo to, da se ustaviš in pogledaš:

“Kaj se v resnici dogaja v meni?”

Ker včasih se pravi premik začne prav tam.

Ne v hitenju.

Ampak v trenutku, ko se končno slišiš.