Kdaj je bil nazadnje tisti trenutek, ko si si namenila čas, da resnično pogledaš, kakšna je tvoja življenjska vizija? Ampak resnično tako globoko, da si poslušala, kaj ti govorijo tvoje misli, tvoji občutki in kakšna so tvoja dejanja. Da si resnično pogledala, kam greš, kakšna je tvoja pot in kako se na tej poti počutiš. Te to, kar počneš, osrečuje ali si popolnoma izžeta, brez energije in motivacije ter v ničemer več ne vidiš smisla, saj so tvoje misli vedno negativne?

Na moji podjetniški poti sem se večkrat srečala z obdobji, ko se včasih sploh nisem več prepoznala. Nisem se znala umiriti, misli so imele konstanten »žur« v moji glavi, telo pa je delovalo po svoje, kot da je vedno pripravljeno na boj ali beg. Roke so se nenehno premikale po telesu, največkrat po čelu in v laseh, noge pa so med sedenjem drsele po tleh pod stolom ali se nemirno gugale.

Vedela sem, da bo treba ukrepati, saj je bilo vsakič težje, intenzivneje, okrevanje pa vse daljše, ko so se pojavili takšni občutki.

Trenutek, ko sem spoznala, da je zdaj res skrajni čas, preden zbolim za kronično utrujenostjo – izgorelostjo, se je pokazal, ko nisem mogla več vstati iz postelje. Čeprav sem si zelo želela vstati in opraviti dnevne obveznosti, telo enostavno ni več zmoglo.

Poskušaš se zmotivirati in najti nekaj, kar bi ti pomagalo vstati, vendar telo hitro vklopi še vse ostale opozorilne znake, da gre zares in da je čas, da se ustaviš, si prisluhneš ter poslušaš svojo intuicijo, ki je bila do tega trenutka ignorirana.

Ko sem bila v takšnem stanju, v postelji, sem se največkrat vprašala: tukaj sem, ampak s kakšnim razlogom? Kaj je tisto moje poslanstvo? Zakaj me to, kar počnem, tako utruja? Kaj delam narobe?

Obsojala sem druge – da mi nihče ne pomaga, da me nihče ne razume, da so vsi krivi, da sem v takšnem stanju, kot sem. A to je bilo daleč od resnice. Takrat je bilo le najlažje razmišljati na ta način in imeti takšna prepričanja.

Premik v meni se je zgodil, ko sem začela prisluhniti sebi. Ko za svoje slabo počutje nisem več obsojala drugih, ampak sem se obrnila vase in tam poiskala odgovore. Premik v meni se je zgodil, ko sem začela prisluhniti sebi. Ko za svoje slabo počutje nisem več obsojala drugih, ampak sem se obrnila vase in tam poiskala odgovore.

Do tega sem prišla skozi svojo jutranjo rutino, ki jo prakticiram vsak dan – tudi ob sobotah, nedeljah in na dopustu. Vstanem bolj zgodaj, ko še vsi spijo, in se usedem v svoj kotiček, ki je samo moj. To vsi moji vedo – to je moj sveti prostor. Prostor, kjer ustvarjam svojo prihodnost, kjer najdem odgovore na svoja vprašanja in kjer lahko preprosto samo sem – da sprostim svoje misli in telo.

Najprej si v mislih oblikujem svojo namero – čemu bom tisti trenutek dala pozornost. Ali bo to sprostitev, vizualizacija ali  iskanje odgovora na moje vprašanje.

Potem pa, ker sem vzpostavila stik s svojo energijo in intuicijo, ob prijetni glasbi ali v tišini samo spustim nadzor in dovolim, da pride točno tisto, kar v tistem trenutku potrebujem.

Po meditaciji se predam pisanju. Brez cenzure, brez popravljanja ali analiziranja. Preprosto pišem. Zapišem tisto, kar začutim, da je sporočilo zame v tistem dnevu.

Bili so trenutki, ko svoje vizije sploh nisem mogla vizualizirati, o viziji pripovedovati kaj šele zapisati ali morda celo narisati. S svojo jutranjo rutino pa sem prišla do trenutka, ko sem svojo vizijo lahko narisala in jo jasno opisala svoji coachinji. To se mi je zgodilo lani julija.

Bila sem na dopustu, a sem se kljub temu dogovorila, da se še enkrat srečam s coachinjo. Takrat sva uporabili metodo psihodinamske risbe z naslovom Kakšna je moja vizija. Ker sem tudi sama psihodinamska coachinja, sem bila navdušena, da sva uporabili to tehniko, saj jo uporabljam tudi s svojimi strankami in se vedno znova izkaže kot odlična.

To je potem nepozaben val prijetnih čustev, ko se zgodi tak premik. Takrat spoznaš, zakaj si tukaj, kaj je tvoje poslanstvo in kakšno bo tvoje potovanje, da uresničiš točno tisto, kar je resnično samo tvoje. Kjer ni vplivov zunanjega sveta, ljudi okoli tebe, kariere ali medijev, in kjer se ti ni treba nikomur dokazovati, ker si želiš pohvale, nagrade ali preprosto pozornosti staršev, kjer pričakuješ, da boš pohvaljena in sprejeta s strani mame in/ali očeta.

Psihodinamska risba je metoda, ki izhaja iz razumevanja, da se naš notranji svet – misli, čustva, nezavedni vzorci in izkušnje – spontano izraža skozi simboliko in podobe. Gre za način, kako preko risbe dostopamo do tistega, kar pogosto ostaja skrito našemu razumu.

Proces poteka tako, da si postaviš določeno temo ali vprašanje (npr. »moja vizija«, »moja vloga v timu«) in nato brez analiziranja preprosto rišeš. Ne gre za umetnost ali lepoto risbe, ampak za spontan izraz. Nato skupaj pogledava, kaj se je skozi risbo pokazalo – oblike, simboli, prostor, poudarki.

Skozi pogovor se začne razkrivati, kaj se skriva v ozadju – notranji vzorci, čustva, motivi in tudi potenciali, ki jih morda še ne vidiš. Prav v tem je moč metode – da poveže tisto, kar čutiš nezavedno, s tem, kar razumsko misliš in govoriš.

Primer risbe: