Epizoda v pisni obliki

Ko pogum razblini meglo – kako premagati strah pred spremembo

Ste kdaj začutili, da morate narediti spremembo… pa vas je bilo preveč strah?
Tudi meni se je to zgodilo.
In danes vam povem, kako je to izgledalo pri meni.
Ker verjamem, da ravno tam, kjer nas je najbolj strah, čaka naš največji preboj.

Ko sem prevzela vodenje in lastništvo našega družinskega podjetja, sem bila polna navdušenja.
Imela sem vizijo, energijo, prepričanje, da bom ustvarila nekaj velikega.
Prvi meseci so bili kot val – val ponosa in strasti, da sem končno uresničila sanje, ki sem jih nosila v sebi od malega.

A približno po enem letu se je začelo drugače.
Takrat se je navdušenje počasi začelo raztapljati… in na njegovo mesto je prišel strah.
Ne kar naenkrat, ampak počasi, skoraj neopazno.
Kot megla, ki se iz dneva v dan nalaga, dokler ne zakrije jasne poti naprej.

Strah, da morda ne bom zmogla.
Strah, da bodo moji koraki premajhni.
In da bom izgubila tisto, za kar sem se tako trudila.

Spomnim se trenutka, ko sem morala prvič sprejeti pomembno odločitev brez očetove potrditve.
Srce mi je razbijalo, v glavi pa tisoč vprašanj: Kaj, če se zmotim? Kaj, če bodo posledice prevelike?
Tisti trenutek sem najbolj začutila, kako močno me je strah.
A hkrati sem dojela – to je trenutek, ko moram zrasti.

In tukaj je pomembno: ta strah ni pomenil, da nisem zmogla svoje naloge.
Pomenil je, da sem morala zrasti skupaj z njo.
Da sem morala postati nova različica sebe, ki bo kos tej odgovornosti.

In zdaj, ko ustvarjam svojo novo podjetniško zgodbo, je strah spet tu.
Le da je drugačen.
Tokrat ni strah, da ne bom dovolj.
Tokrat je strah povezan s tem, da stopam v nekaj popolnoma novega.
Da zapuščam poznano in gradim nekaj, česar še ni bilo.

In tu sem spoznala nekaj ključnega: strah ni znak, da gremo v napačno smer.
Strah je znak, da rastemo.”

Trije obrazi strahu pri podjetnikih

Ko delam s podjetniki, znova in znova vidim tri obraze strahu, ki jih vsi poznamo:

1. Strah, da bomo izgubili, kar imamo.
   Ta strah nas pogosto drži na varnem mestu. Raje ostanemo v megli, kot da bi tvegali jasen pogled naprej.
2. Strah, da nismo dovolj.
   To je notranji glas, ki šepeta: Kdo sem jaz, da bi to zmogel_a? In ravno ta glas nas ustavlja, še preden sploh začnemo.
3. Strah, da bomo naredili napako, ki je ne bo mogoče popraviti.
   Namesto da bi naredili korak naprej, čakamo na popoln trenutek. A popolnega trenutka ni. In medtem čas teče, priložnosti pa odhajajo mimo.

Mogoče se prepoznaš v enem od teh treh strahov.
Mogoče pa v vseh.
In to je popolnoma normalno – saj smo ljudje.”

Preobrat – Switch

“Resnica je ta: strah ne izgine, če čakamo.
Megla ne bo izginila sama od sebe.
Lahko stojimo na mestu ure in ure, dneve in dneve… in upamo, da se bo razjasnilo.
A šele, ko se premaknemo, megla izgubi moč.
Včasih že v nekaj minutah.

Pri meni se je to zgodilo, ko sem začela z očetom komunicirati drugače.
Ne več z naglico, ne več z besedami, ki so prehitro zaključile še en pogovor, še preden se je zares začel.
Ampak s tem, da sem si vzela trenutek, zadihala, se umirila – in šele nato spregovorila.
In kar je bilo še pomembneje: da sem znala prisluhniti. Resnično prisluhniti, brez da bi že vnaprej iskala odgovore.

Ko se je to zgodilo, je bilo, kot bi se megla začela razblinjati.
Pogovor je postal prostor, kjer sva oba lahko zadihala.
In takrat sem dojela, da včasih največji korak naprej ni to, kar izrečemo – ampak to, da si dovolimo slišati.”

“Če se danes znajdeš v megli, ti predlagam tri vprašanja:

1. Kaj je tisto, kar vem, da bi moral_a narediti, pa me je strah?
2. Kaj je najmanjši možni korak, ki ga lahko naredim že danes?
3. Kdo mi lahko pri tem stoji ob strani?

Če ob teh vprašanjih ne najdeš takoj odgovora, je to v redu.
Že to, da si jih postaviš, je prvi korak, ki razblini del megle.

In če ne veš, kje začeti – naj bo to nekaj majhnega.
Morda napiši iskreno sporočilo osebi, s katero že dolgo odlašaš pogovor.
Ali pa si zjutraj zapiši eno odločitev, ki jo boš ta dan speljal_a – pa čeprav je majhna.

Ker jasnost pride, ko se premakneš.
In samozavest pride, ko vidiš, da zmoreš.”

“Ko se megla razblini, pride jasnost.
In ko pride jasnost – pride občutek moči.

Sprememba ni nikoli lahka.
A če danes narediš korak, kljub strahu, boš ugotovil_a, da pot naprej ni bila tako zapletena, kot se je zdela.

Ne čakaj, da strah izgine.
Odloči se, da boš naredil_a korak kljub njemu.
Ker prav tam, na drugi strani megle, te čaka jasnost, mir in občutek, da res zmoreš.

In če čutiš, da je tvoj strah prevelik in bi želel_a ob sebi sogovornika, ki te posluša brez sodbe, te z veseljem povabim na brezplačen posvet.
Skupaj bova pogledala, kje se skriva megla – in kako jo lahko razbliniva.Ker verjamem, da je res:
Vse je mogoče. Osebno in poslovno.